Branje Svetega pisma, duhovne besede, je mesenemu človeku zelo težko in odbijajoče. Koliko lažje je brati kvaziduhovno literaturo! A pri kvaziduhovnosti ostaneš tam, kjer si - otopel in mrtev, brez usmiljenja, brez ljubezni, pri Bibliji pa oživiš.
Primerjavo med mojimi popravki, novim SSP prevodom in Biblijo kralja Jakoba si lahko pogledate in naložite na svoj računalnik z naslednje povezave: povezava do pdf datoteke
Moji popravki so sicer daleč boljši od novejših prevodov - mestoma tudi od Chrastkovega prevoda iz leta 1914, a Biblija kralja Jakoba (King James Bible) je vendarle zrel sadež reformacije brez primerjave, ki ga priporočam vsakomur.
In še nekaj priporočam: pisma so sicer razdeljena na poglavja, a ne prenehajte z branjem tam, kjer se konča poglavje. Velikokrat se misel nadaljuje in je tako umetno prekinjena.
Poskušal bom dati samo kratke komentarje, a vedite, da se da o marsičem povedati veliko, veliko več. Ni meja :) Naj vas zato moji ali komentarji kogarkoli drugega ne uspavajo, da ne bi sami brali Svetega pisma.
Pismo Rimljanom 7
1 Ali ne veste, bratje – govorim namreč tistim, ki poznajo postavo – da ima postava oblast nad človekom samo, dokler je živ?
Danes tega ne vemo več, saj obsojamo tudi mrtve J
2 Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umre, je prosta postave od tega moža.
Pavel podkrepi trditev s praktičnim primerom iz postave.
postava = zakon in zakon je tudi zakonska zveza med drugim.
3 Če je z drugim moškim, dokler njen mož živi, bo imenovana prešuštnica; če pa ji mož umre, je prosta postave, tako da ni prešuštnica, čeprav je z drugim.
Mi se poročimo in ločimo in znova poročimo in mislimo, da je to ok – pa ni. Pravi pomen je – če se poroči z drugim moškim, dokler njen mož živi…
4 Prav tako ste tudi vi, bratje moji, postali mrtvi postavi po Kristusovem telesu, da bi pripadli nekomu drugemu, namreč njemu, ki je bil obujen od mrtvih, da obrodimo sad za Boga.
Podobno kot žena lahko pripada drugemu, ko mož umre, tako tudi kristjani pripadejo drugemu – Kristusu namreč. In kakor je ona prosta zakonske zveze, zakona zaradi mrtvega telesa moža, tako so tudi kristjani prosti zakona, postave zaradi mrtvega Kristusovega telesa. In kakor žena obrodi novemu možu sad – otroka, tako obrodi kristjan sad za Boga – kakšni so to sadovi, je govora v drugih pismih. V Pismu Galačanom Pavel našteje dela mesa (Gal 5:19), katerih sad je smrt, kot smo izvedeli v Rim 6:21. Obstajajo pa še duhovni sadovi, ki so našteti v Gal 5:21-22. In njihov konec, njihov sad je večno življenje.
5 Ko smo bili namreč v mesu, so strasti grehov prek postave delovale po naših udih, da obrode sad smrti.
Vse, kar se nam zdi dobro, je po postavi prepovedano. In če premislimo, vidimo, da ima postava prav, ko to prepoveduje. Če delujemo proti postavi, delujemo resnično proti miru, ljubezni, življenju. Če delujemo proti postavi, delujemo za greh in smrt.
6 Zdaj pa smo prosti postave, mrtvi smo temu, kar nas je vklepalo, da bi služili v novosti duha in ne v starosti črke.
In kljub temu še vedno na milijone ljudi skuša služiti Bogu točno po črki – nič več in nič manj – z duhom pa so daleč od Boga. Tako kot so farizeji skušali postaviti na laž Kristusa s tem, da so ga lovili na vsako besedo, skušamo tudi mi postaviti na laž Sveto pismo, a to počnemo v lastno škodo. Jezus pravi, da Boga služimo v duhu in v resnici (prim. Jn 4:24).
Služabnik se drži pravil, a bolj kot pravila mu je pomemben gospodar. In prijatelj? Prijatelj upošteva željo svojega prijatelja, saj ga ima rad. Kadar imaš nekoga rad, mu ne boš nikoli dokazoval svoje ljubezni z naštevanjem, kaj si zanj naredil in česa nisi. Ljubezen se ne dokazuje, ona preprosto je. Ko je v nas duh ljubezni, je v nas tudi duh resnice in takrat resnično služimo in slavimo Gospoda. Do takrat pa se samo pretvarjamo (lažemo), da ljubimo Boga in skušamo to dokazati s tem, da se zapičimo v en stavek v Svetem pismu in ga zlorabimo za svoje namene.
7 Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne poželi!
Če so strasti grehov delovale po postavi, da obrode sad smrti, kot je rečeno v verzu 5, ali je potem postava greh? Ne, ni. In potem Pavel razloži to na svojem primeru.
Pavel pa lahko govori tudi na splošno, čeprav govori v prvi osebi. Poglejmo si npr. stvarjenje. Bog je rekel in zgodilo se je. Njegova beseda je zakon. In kaj je naredila njegova beseda? Ločila svetlobo od teme, vode od vod, vode in kopno in tudi prav od narobe. Njegova beseda, ki je zakon, ki je postava, torej opredeljuje, kaj je prav in kaj je narobe in brez njegove besede ne bi vedeli, kaj je prav in kaj narobe. Še več! Podobno kot ne bi vedeli, kaj je svetloba in kaj tema, če bi bila v vesolju samo svetloba ali samo tema, tudi ne bi razločevali med prav in narobe. Vse bi bilo bodisi prav bodisi narobe. Bog bi lahko ustvaril tak svet, kjer bi bilo poželenje npr. po večih spolnih partnerjih čisto v redu – z večimi ko bi seksal, bolj bi bil zdrav in bolj srečen – a resnica je ravno obratna. Kar je v nasprotju z Božjim zakonom vodi v smrt in uničenje. Na kratki rok se nam lahko zdi, da delujemo prav in da nam življenje proti postavi koristi, a tako se nam samo zdi: končni rezultat je smrt in uničenje.
8 Ko pa je greh dobil priložnost, je preko zapovedi v meni naredil vsakršno poželenje; kajti brez postave je bil greh mrtev.
Brez zakona je vse ok – je greh mrtev, ga ni. Konec greha je smrt. Cilj, konec, sad greha je smrt. Greh si prizadeva, da bi nas uničil in to počne tako, da nas premami s tistim, kar je prepovedano. Podobno kot bi na lep način ti želel uničiti sosedovega otroka. Na nevsiljiv način bi ga navdušil za kriminalna dejanja in potem bi pustil policiji, da opravi svoje in ga kaznuje, ti pa bi si opral roke in bil nedolžen.
9 Nekoč sem živel brez postave, a ko je prišla zapoved, je greh oživel, jaz pa umrl.
Adam kot naš prednik, oče človeštva nekaj časa ni mogel grešiti, saj ni imel postave. Potem pa mu je Bog le rekel, naj ne je z drevesa spoznanja dobrega in hudega. Samo v tem sta se lahko Adam in Eva pregrešila proti Bogu. In sta se pregrešila. Zapoved je prinesla razlikovanje med prav in narobe, greh je dobil moč, Satan je to izkoristil in naša prednika sta namesto, da bi živela, umrla.
Seveda lahko Pavel govori tudi o sebi. Ko je bil dojenček, se ni mogel pregrešiti – potem pa je malo odrastel in bil sposoben razumeti postavo – s tem je greh oživel, on pa je umrl – postal zapisan drugi smrti, če ga ne bi odrešil Kristus, tako kot vsakega kristjana.
10 In zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, mi je bila v smrt.
Ne delaj tega in ne delaj tega in boš živel – a človek se pregreši in namesto, da bi bil deležen večnega življenja, je kandidat za drugo smrt.
Primer: če otroku rečemo, naj ne skače z balkona, naj ne skače na cesto, naj ne vtika škarij v električno vtičnico – je varen, če tega ne stori. Če pa mu to da idejo in željo po tem, pa bo trpel posledice. In skoraj nič drugače ni z Božjim zakonom.
11 Greh, ki po zapovedi dobil priložnost, me je ukanil in me prek nje usmrtil.
Greh je tisti, ki usmrti.
12 Tako je torej postava sveta in zapoved je sveta, pravična in dobra.
Greh je tisto, kar je slabo, in ne postava. Če otrok ne posluša navodila staršev, je to slabo, navodila pa so kljub temu dobra.
13 Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Bog ne daj. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, je v meni pripravljal z dobrim smrt; da bi greh prek zapovedi postal čezmerno grešen.
Pavel še enkrat pove, da je postava dobra in da je greh tisti, ki je kriv za smrt. In če bi greh sploh bil greh, mora narediti nekaj škode. Sam za sebe je brez moči, izrabiti mora dobro za slabo. Ali lahko s pokvarjenim nožem koga ubiješ? Zelo težko. Mora biti vsaj malo dober.
In tako je tudi v naših očeh – če nam kdo povrne dobro s slabim, pravimo zanj, da je pokvarjen – nekaj z njim ni v redu. Mi smo mu pomagali, on pa je to dobro uporabil za naše slabo. Mi smo ga vzgojili, hranili, on pa je gledal samo na sebe in začel npr. pretepati svoje starše, ženo, maltretirati ljudi, jih ubijati…
In zadosti je, da se pokvari ena oseba – ta oseba bo potem pokvarila še druge. Kristjan odpusti svojim dolžnikom, ki so mu prizadejali kaj hudega in zaradi Kristusa zmaga nad grehom – ostali ljudje tega ne morejo storiti. Ostanejo v sovraštvu: »Kaj, da bi mu odpustil? Vse mu bom vrnil!« pravijo. Dobro, nekateri, ki se imajo za duhovne, mogoče odpustijo neke manjše dolgove – a ljubezni pa kljub temu nimajo in življenje brez ljubezni je življenje v grehu, pa čeprav izgleda v človeških očeh moralno in čisto v redu.
14 Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu.
Greh je nasprotje Bogu, nasprotje njegovi ljubezni, nasprotje njegovi besedi, postavi, Kristusu. Greh je upiranje Bogu in njegovemu načrtu z nami. In takšni smo, prodani grehu in sužnji greha - a Jezus Kristus nas je odkupil, da bi lahko zaživeli v svobodi, v skladu z duhovno postavo.
Da, zakoni so duhovni in niso materialni. In da, duhovnost ima moč nad materialnostjo. Znanstveniki so si svojevoljno izbrali približke božjih zakonov in tako verujejo vanje, za božje zakone se pa ne zmenijo. In kje se je znanost razvila? Na Kitajskem, v Indiji, v Ameriki? Ne. Tam, kjer so brali Biblijo in ponovno so nekaj dobrega izrabili za slabega, tako kot greh, omenjen pred nekaj verzi. Sodobna znanost se je razvila na temelju Biblije! Vzela je del resnice in na temelju resnice zanika resnico.
15 Ne dovoljujem* tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.
Beseda * pomeni tudi umevati, vedeti, zavedati se - a mislim, da najbolj ustreza pomen dovoliti.
Kolikokrat storimo kaj, česar nočemo - kot da smo v to prisiljeni. Znorimo na koga in ga ranimo z besedami, pogledom in tudi fizično? In potem nam je žal. Čeprav ga nismo hoteli raniti, smo ga ranili. Prizadenemo tiste, ki jih imamo "radi" - prizadenemo tiste, katerim privoščimo srečo, a jih mi pahnemo v največjo nesrečo...
16 Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra.
V svoji notranjosti, željah, mislih se strinjam s postavo, a nekaj me žene, da se pregrešim. Torej se strinjam, da je postava dobra.
17 Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
Ne zlorabite tega verza za izgovor: "Ja, nisem bil jaz. To je bil greh." Da, to je storil greh, a jaz sem suženj tega greha, predal sem se mu prostovoljno. To je moja krivda.
Pavel želi tukaj samo pokazati, da se vsakdo strinja s postavo - tudi če jo krši.
18 Vem namreč, da v meni (to je v mojem mesu) ne prebiva nič dobrega. Hoteti dobro je sicer pri meni, a delati dobro – tega ne najdem.
Nova religija uči, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Krščanstvo uči ravno obratno. V nas ni nič dobrega. Meso skrbi samo za meso in je sebično, brez ljubezni, ne gleda na drugega, ampak na sebe. Lahko si sicer želimo, da bi bili dobri, a ne moremo biti - ne brez Kristusa.
19 Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.
Razširitev zgornjega verza. Sicer pa je verz podoben verzu 15.
20 Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
Še enkrat poudarjen verz 17.
21 Odkril sem tole postavo, da kadar hočem delati dobro, se me drži zlo.
Tudi če hočeš delati dobro, ne moreš delati dobro, ampak delaš slabo. Rad pomagaš drugim? Zakaj? Ker dobiš neko potrditev, da si dober? In če te ne pohvalijo? Če ne dobiš preprostega hvala enkrat na pol leta? Ali enega nasmeha? Takrat se pokaže tvoja zla motivacija in zasovražiš življenje - svoje življenje ali pa življenje drugega. Tvoja motivacija je, da bi ti bili ljudje hvaležni, te slavili in častili - to pa ni dobro. Slava in čast gre Bogu!
22 Kajti veselim se v Božji postavi po notranjem človeku,
23 a v svojih udih vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me ima ujetega v postavi greha, ki je v mojih udih.
Če pogledamo samo npr. opijanje ali skakanje čez plot s pogledi, v domišljiji, z rokami ali drugimi udi. Zelo dobro veš, da ne smeš, a vseeno storiš. Glava pravi eno, tvoje telo pa pravi nekaj drugega.
24 Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?
In to pravi Pavel, ki je izpolnjeval postavo in je bil v človeških očeh pravičen človek! Kaj potem reči o meni in tebi?! Potrebe telesa, sebičnost telesa, skrb za telo nas žene v smrt. In ko to veš in si ne moreš pomagati, vidiš, da si nemočen. In če ne vidiš rešitve si tudi nesrečen. Kdo me bo rešil? Rešitelj - Kristus :)
25 Zahvaljujem se Bogu po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem jaz sam z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha.
Kdo me bo rešil telesa te smrti? Ali se bo Pavel rešil sam? Z meditacijo, romanji, žrtvovanji, askezo, dolgimi molitvami, dajanjem miloščine, samotrpinčenjem? Ne. Rešil ga bo Jezus Kristus in zato se Pavel zahvaljuje Bogu. Pavel služi z umom Božji postavi, z mesom pa postavi greha, kolikor je bilo takrat v njem še mesenosti. In tako tudi mi. Ko izvemo za Kristusa in ga sprejmemo, se nam življenje spremeni, a kljub temu smo še v mesu, še vedno čutimo nekaj privlačnosti za slabe stvari, za grešne stvari. Nekaj malega mesenosti še vedno ostane v nas. A bolj ko nas krepi Božja beseda, bolj križamo, uničujemo mesenost, dokler je Božja beseda na koncu dokončno ne uniči. Božja beseda, Kristus je tisti, ki nas reši te mesenosti, ki vodi v smrt. Hvaljen bodi Bog.
